Ključna beseda: radijske oddaje

»Na naše delo, na črke in na barvo.«

»Granachovo življenje je ena sama strast do življenja, ki brbota tudi skozi vso njegovo pripoved.«

»Na naše delo, na črke in na barvo.«

»Granachovo življenje je ena sama strast do življenja, ki brbota tudi skozi vso njegovo pripoved.«

»Moj hortus conclusus ima steklene stene, saj veliko gledam ven in drugi gledajo noter, jaz sem zaprta, ampak oversharam, lažem in govorim po resnici hkrati, sedim na oltarju, ki sem si ga zgradila, in gledam ven skozi stene, ampak verjetno bi bilo bolje, da bi se samo naučila razbiti steno.«

»Starec vsake toliko zarjove, da ni naključje, da je bil prav on, ne kakšen drug še živeč Islandec, za model velikana v prenovljenem grbu nove republike. Fant mu sledi, da si ne bi kaj naredil. Kot da bi lahko preprečil, da trol razsuje sebe ali kar mu pač pride na pot.«

»Čas se konec koncev izteka. Morda je čisto prav, da zdaj odložiš svoje zgodbe na stran in raziščeš, kako je bilo živeti v tem telesu od prvega dne, ki se ga spominjaš, do danes.«

»Kako čudno je – srce parajoče čudno, ko ugotoviš, da so tvoji starši v spominskem posnetku mlajši ne le od tebe v sedanjosti, temveč tudi od tvojih otrok.«

»Božične karte«

»Ljuba dobra mama, spet je božič: Bog v pozdrav in vsa svetloba od srca.«

»Božične karte lahko v prevodu Tese Drev Juhin interpretaciji Mateja Puca slišite v Literarnem nokturnu.«

»Je šel satan vanj.«

»Kakšen je bil ta ideal, lahko razberemo iz opisov šolanja starejšega od obeh velikanov, očeta Gargantue.«

»Lepo.«

»Povsod okrog nas je Versailles. Čeprav Ludvika XIV. ni več, svetu še vedno in nič manj brezobzirno in megalomansko vladata razkošje in denar.«

»Drug ti je v skrbno nastavljene mreže / nestanovitno zasačil srce; / vendar na mene še nekaj te veže, / kaj da je, komaj med nama se ve.«

»Vse: kamor greš in kar počneš, mi je v veselje, / pa naj skrbnó prijatelje spodbujaš zveste, / vrlini hvalnice zaslužene pojoč; / pa naj pokvarjenost, kot si zasluži, grizeš: / nalahno, zvito, vsem neumnostim v posmeh …«

»Posebno meni bi se zdelo pusto, če bi letos Miklavža kar preskočili. Dolgo sem premišljala, potem pa sem se domislila nekaj veselega. Posvetovala sem se s Pimom, pred tednom dni sva se lotila dela in za vsakega spesnila pesmico.«

»Vi ste povodi. Vi ste vzroki. Vi ste sprožilni moment. Vi ste vir besed. Vi ustvarjate igro in nasprotnike. … Vi ste zlobneži in junaki te igre.«

»Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.«

»… zdaj bodo med njima vedno pogosteje stale besede, nič več se ne bo zgodilo v očeh, v tihih in plahih dotikih, v šepetu in krču srca, vse več se bosta morala pogovarjati, dogovarjati, tudi pregovarjati, a tega se bo morala šele naučiti, nikoli ni bila dobra z besedami …«

»Domnevam, da sta se oče in mati imela za srečna, čeprav se nikoli nista izrazila tako.«

»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Frana Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur.«

»Senca sem jaz / in senca si ti. / Jaz merim čas, / kaj pa ti?«

»Boleče smešno! Bolelo bo.«

»Osrednja pesniška osebnost japonske literarne krajine 20. in 21. stoletja.«

»Umetnik se ukvarja z vsem, kar je na področju pisnega ustvarjanja mogoče.«

»V na videz preprosti pesniški govorici piše o človeku, naravi, predmetnosti, Božjem, o resničnem in navideznem.«

»Besede mičejo, dejanja vlečejo.«

»Besedilo v Literarnem nokturnu interpretira Žan Brelih Hatunić.«